Vizija

Zadnje čase je moč med slovenskimi ribiči moč zaznati razdvojenost in to popolnoma neupravičeno, ali bolje rečeno zaradi nepoznavanja, pomanjkanja komuniciranja, oddaljenosti ljudi … Sploh kraparji, smo v očeh ostalih ribičev neke vrste odpadniki. Tehnologija je prinesla novosti in tisti, ki smo takim rečem podvrženi, nas je ta tok odnesel, a zato še zdaleč nismo tisti, ki se jih je treba bati.

Je pa res, da je tak trend modernizacije v ribolovu pisan na kožo tistim, ki niso prekaljeni ribiči, torej neke povprečne rezultate dosegajo tudi popolni »turisti« in verjetno je prav to problematično, saj se tak turist zaradi sorazmeroma trofejne ribe med laiki tretira kot ribič, a dejansko je daleč od ribiča. Ko smo debatirali o tem na forumu RZS, je nekdo tudi napisal predpostavko, da bo ta trend s časom izginil, saj bodo cilji prekmalu doseženi. Dejstvo je, da tehnike moderne kraparije in komercialni kraparski bazeni vsakomur, tudi tistemu, ki nima niti osnovnega znanja o ribolovu omogoča ujeti kapitalno ribo. Vprašanje je, kje je še potem tukaj izziv, kje je potešitev prvinskega nagona v človeku – lova. Vsekakor takega turista, ki si je privoščil ribolov z vrhunsko opremo zato še ne moremo imenovati ne ribič in ne krapar. In ker se dogajajo nepravilnosti, ki so plod neznanja in neprimernega odnosa do narave in voda, prihaja do razprtij med ribiči samimi. Prerekamo se o etiki in etičnih normah in se oddaljujemo od bistva ribolova.

Sam sem ribič. Če me želite natančneje umestiti sem (tudi) t.i. “krapar”. Zadnje čase pojmovanje kraparja namreč nima več samo ene razlage. Kraparja namreč ne naredi najnovejši rodpod in piskači. Res je, da ga ne naredi, to si samo določeni tako želijo da bi tako izgledali.
Krapar je nekdo ki lovi krape. Torej tudi tisti, ki jih lovi z feeder tehniko, match tehniko, klasično plovčkarsko tehniko, tudi na muho se jih da uloviti … Torej je res, da rodpod in piskači ne naredijo kraparja. In tukaj spet naletimo na tisto skupino, ki dejansko niso ribiči, zaradi pogostosti lova, pa jih tudi turisti ne moremo imenovati. Ker pa pa uporabljajo izključno novodobno opremo in se poslužujejo novodobne tehnike, ostalih pa sploh ne poznajo, jih bom imenoval „pozerji“. Prepoznali jih boste večinoma po tem, da so iz mlajše generacije, imajo najmodernejšo in najdražjo opremo in vidijo bistvo lova izključno v fotografiji z trofejnim krapom. Vse ostalo nima smisla in je nepotrebno. Tudi če jih za vodo ne srečate, boste našli njihove sledove v kupih smeti, ki jih niso odpeljali s seboj in jih vrgli v domač keson (kar bi ribičstoril) in prepoznate jih po tem, da so za bližnjim drevesom/grmom pustili pod svaljkom toaletnega papirja lastno organsko nagazno-razgazno mino … Če jih boste pa srečali za vodo, boste jih prepoznali po tem, da bodo ob tem, ko bodo iz vode vlekli majhnega krapa bentili nad kretenskim gospodarjem, ki je vložil tako majhne krape, ki sedaj delajo po vodi škodo.
Kako bi bilo potrebno usmeriti ribiče-kraparje v Sloveniji? Preprosto popolno drugače, kot do sedaj. Kraparjev je toliko, da se nas enostavno ne more zanemariti in zato, bo potrebna tudi določena strategija, saj je trenutna organiziranost kraparjev v Sloveniji zgolj v tekmovalnem pomenu, ta pa je organizirana tako mizerno slabo, da meče slabo luč na ves slovenski ribolov, doma in v tujini. Ker je v Sloveniji trend kraparije moč zaznati, tako kot tudi širom Evrope in Sveta, pa bomo morali nekaj ukreniti, da rešimo zgornjo problematiko in tukaj bo ZKS odigrala poglavitno vlogo.

Menim, da se je potrebno lotiti organiziranosti kraparije vsaj v treh glavnih segmentih in sicer:

Tekmovalna sekcija, oziroma tekmovalna dejavnost LKO mora biti sestavljena večplastno od družabnih srečanj z ribolovom, ki služijo promoviranju te zvrsti ribolova, pa do recimo temu semiprofesionalnega tekmovanja, kjer pa se je dejansko potrebno začeti obnašati bolj profesionalno in si v bodoče prihraniti blamaže na tekmovanjih svetovnega ranga, ali pa celo tako kot letos izpustiti udeležbo na SP. V bistvu je glede na poslovno uspešnost za Slovenijo sorazmeroma velikega števila trgovcev z tovrstno ribiško opremo jasno, da se tukaj obračajo veliki denarji in samo vprašanje sposobnosti je, kako znati iztržiti sponzorska sredstva. Tekmovalna sekcija kraparjev bi tako izvajala organizacijo tekmovanj in obtekmovalnih dejavnosti po specifiki in pravilih LKO (lov krapa z obrežilnikom), WCC (world carp clasaic), match tehnike, feeder tehnike in cast (met v daljavo) in prav ta večplastna organiziranost kraparskih tekmovanj, bi preprečila pojav trenutne ozke usmerjenosti kraparije.

Delo z mladimi je izrednega pomena, ki se ga po mojem mnenju sploh ne zavedamo. Če v otroku privzgojiš vrednote življenja in spoštovanje narave je to izredno lukrativna in dolgoročna naložba. Ne pozabimo, da bodo prav ti mladi, ki jih bomo danes učili tehvrednot jutri morda zasedali mesta, kjer bodo odločali o pomembnih vprašanjih okolja in odnosa do narave. Kot oče najstnika zaznavam potrebo po večji motivaciji mladih za sobivanje v naravi, kar pa je temelj kraparije. Ko imamo mlade enkrat za vodo motivacija ni več potrebna, saj je navdušenje očitno, večji problem je mlade odtrgati od interneta, televizije, ceste … Zato se bo potrebno poslužiti medijev, ki so jim blizu in vključiti tudi šole. Pestrost bomo dosegli tudi z organizacijo taborjev preko vikendov in skupno organizacijo takih taborov z drugimi skupinami, kot so recimo gozdovniki in taborniki. Nujno potrebno pa je tudi izobraževanje mentorjev, ki delajo z mladimi. Dejanski smisel moderne kraparije pa je zaradi načina lova, ki temelji na večdnevnem ribolovu v sobivanju z naravo. Razumeti je treba, da se mora ribič prilagoditi naravi in uloviti ribo, ne pa prilagajati narave samo zato, da bo ribič ujel ribo. Zato, ker pa kraparji prebijemo kar največ časa za vodo s časom postanemo pravi zaljubljenci v naravo in prav to je treba privzgojiti mladim.

Promocijsko-turistične sekcija bi predstavila možnosti, ki jih Slovenija nudi za kraparijo. Slovenija s svojimi naravnimi bogastvi omogoča, to kar je na večini voda v tujini nemogoče, namreč javni dostop do vode, ki je omogočen prav vsakomur. Ker osebno navezujem stike z ribiči in ribiškimi organizacijami v tujini in tudi ker raziskujem vode v tujini, mi je znano dejstvo, da je v tujini večina voda in priobalnega pasu teh voda v zasebni lasti in zato je ribičem onemogočen dostop do vode. Tukaj imamo Slovenci srečo, da naš Zakon o vodah jezera, reke, morje in njihove priobalne pase določa kot Javno dobro in na ta način omogoča dostop vsakomur. RZS je v zadnjem obdobju že nekaj naredila za promocijo Slovenije kot potencialne ribiško turistične destinacije, siguren pa sem da bo ZKS s svojimi navezami iz tujine to delo debelo podčrtala in tako temu projektu doprinesla velik del.

Veliko obiskujem tudi vode v tujini in moram vam povedati, da na določenih vodah sploh več ne moreš izvajati ribolova v kolikor nimaš nekega dokazila o opravljenem ribiškem izpitu, za določeno zvrst recimo lov krapa pa potrebno obvezno opremo. Sicer tudi to niso zagotovila, da bo tak ribič obvladal osnove ribolova, saj poznam primere, ko na sosednjem Hrvaškem recimo tak izpit lahko kupiš, a kmalu se bo tudi to razvedelo in bodo ti »izpiti« imeli enak status kot hrvaški izpit za voditelja čolna, ki v EU ni priznan. Ironija pa je, da so pa prav „pozerji“ zaradi svojega nastopa bolj na očem širši javnosti, kar pa je seveda pravim ribičem vse prej kot v korist, če jih javnost meče v isti koš. Kapital in trgovci pa seveda vso to neznanje „pozerjev“ in turističnih ribičev s pridom izkoriščajo. Za njih si vzamejo čas, jim pokažejo slike velikih krapov in jim »velikodušno zaupajo vse skrivnosti« kako in kje jih uloviti. Edini pogoj pa je, da kupijo veeeeelike količine njihove krme in vab in tega čimveč zmečejo v vodo. Na lastne oči sem videl kako so taki »pozerji« potem zmetali nerazumne količine v sorazmeroma majhen ribnik. Take količine hrane ribe ne morejo pojesti in hrana se pokvari in razkraja na dnu vode. Efekt je prav obraten od želenega, saj bo tako hrano riba začela zavračati, za samo vodo pa je to prava mala ekološka katastrofa. Takšnih primerov je ogromno in samo ozaveščanje, promoviranje in delo z mladimi in ozaveščanje ribičev lahko takšno ravnanje prepreči. Tudi o tem je že tekla debata na forumih. Temu bomo poskušali narediti konec. Nekateri znani slovenski kraparji bodo skozi delavnice, ki jih bomo organizirali pokazali kako je možno uspešno loviti tudi z razumno količino krme. S strogim kodeksom, ki ga bomo v ZKS uvedli, pa bomo med naše člane uvedli neke vrednote, ki morda že v valu globalizacije mičkeno tonejo v pozabo: tovarištvo, spoštovanje, čast, odnos do narave, spoštovanje so-ribičev in vrednote, ki so jih negovali Indijanci: